ZDRAVJE IZ MORJA

Flišnata sestava tal severnojadranske obale ter konfiguracija s pravokotno vpadajočimi rečnimi pritoki so pogojevali nastajanje plitvin, ki jih je skozi stoletja človek preoblikoval v solinska polja. Domnevajo, da so bili prvi proizvajalci soli na tem območju Rimljani.

Pobiranje soli v sečoveljskih solinah (druga polovica 19.stoletja)

Na severnem Jadranu so bile najvecje Sečoveljske soline. Že od 13.stoletja so Benediktinci samostana sv. Lovrenca zdravili s portoroškim solinskim blatom bolnike zaradi debelosti, vodenice, revmatizma, skofuloze in ran. Imeli so izdelan točen seznam bolezni in potek zdravljenja. Lahko trdimo, da se je tedaj pričelo prvo organizirano zdravljenje z naravnimi faktorji iz portoroških solin po določeni metodologiji.

Prvi pisni zapisi o načinu zdravljenja s portoroškim blatom segajo sicer ze v 13.stoletje, vendar je izredno zanimiv zapis škofa Tomassina iz leta 1650; "V okolici Pirana in Kopra so soline, v katerih sta zdravilno blato in zdravilna voda. Romarji, ki romajo na božjo pot v cerkev sv. Lovrenca, si z blatom mažejo bolne dele telesa, se nato sončijo na toplem soncu in na koncu okopajo v solinski vodi. Ti romarji zdravijo na tak način revmatizem in kožne bolezni".(Kandler, 1879).

V času avstrijske nadvlade so v zalivu rož pričeli graditi vile, ki so imele prostore za oblaganje s solinskim blatom ter kopanje v kadeh s slanico ali morsko vodo. Leta 1891 so poleg predhodnika hotela Palace (v tem času najsodobnejši hotel v severnem Jadranu) zgradili še terapevtski del - stare Terme.

Tradicionalni način uporabe zdravilnih faktorjev iz solin pa se nadaljuje v modernejsih prostorih novih Term - Talasoterapije Portorož, Zdravilišča Strunjan in Fizioterapije Maygut Portorož, ter še v nekaterih fizioterapijah po Sloveniji.

TURISTIČNA ZGODOVINA PORTOROŽA

Ime Portorož izhaja iz imena Madonna delle Rose, ki se prvič omenja že v dvanajstem stoletju v zvezi z benediktinskim samostanom, ki je stal v bližini sedanjega hotela Metropol. Zgodovinski viri trdijo, da je prav zavetni zaliv Svetega Lovrenca (danes Portorož) privabljal ladjevja, da so tja pribežala pred neurji. Tako se je leta 1202 zateklo ladjevje beneškega doža Enrica Dandola.

Kot zdraviliški kraj, predhodnik pravega turizma, pa je Portorož postal znan že v trinajstem stoletju. Že takrat so namreč benediktinci iz samostana svetega Lovrenca zdravili nekatere bolezni z morsko vodo in z blatom iz bližnjih solin. K te vrste zdravljenju so se radi zatekali zlasti revmatiki in si, kot je v sedemnajstem stoletju zapisal škof Tomasini, "z blatom mazali bolne dele telesa, se sončili in kopali v solinski vodi". Zanimiv je tudi podatek iz analov leta 1689, v katerih je omenjen praznik, ko so v portoroškem zalivu priredili veslaška in jadralna tekmovanja ter umetni ogenj.

Kljub temu pa Portorož kot naselje nima dolge preteklosti. Kot letoviški kraj je postopoma nastal šele v devetnajstem stoletju. Takrat so zdravilne lastnosti blatnih in slanih kopeli ponovno odkrili. Prvi bolniki so začeli prihajati neorganizirano, ze leta 1830 pa so postavili prvo zdraviliško zgradbo za zdravljenje avstro-ogrskih oficirjev - Vilo San Lorenzo - in prvo kopališče, kljub temu pa je bil Portorož do leta 1885 - to je leto, ki ga štejemo za "uradni" začetek turizma - predvsem le izletniška točka in je bil pomembnejši kot industrijski kraj. V kemični tovarni (tam, kjer stoji danes hotel Palace), so namreč iz slanice pridobivali najrazličnejše surovine, pozneje pa le še grenko sol.

Vsekakor gre prav zdravilnim učinkom morskega blata in slanice zasluga, da se je v kraju, ki je bil zaradi klimatskih razmer, prometne lege in morfoloških pogojev kot ustvarjen za počitek in okrevanje, začel razvijati turizem. Najprej seveda v zdraviliški obliki.

Oče zdravljenja s slanico je bil piranski zdravnik dr.Lugniani. Na njegovo pobudo je 1885 leta Družba Piranskih solin preuredila del ze omenjene kemične tovarne v poskusno zdravilišče z desetimi gostinskimi sobami in desetimi kadmi. Še istega leta je bilo izpričanih nekaj uspešnih ozdravitev revme s slanico. Zdravniku - kirurgu dr. Cirilu Salvettiju iz Mantove z revmo v kolenu in desnem komolcu so po tretji kopeli bolečine izginile, po peti kopeli in masiranju z blatom pa je bila dosežena popolna gibljivost (23.VI.1885); Augusto Apollonio iz Umaga po četrti kopeli ni vec občutil bolečin in se mu je revma popolnoma pozdravila (20.VIII.1885).

Povpraševanje je bilo veliko in prvi uspehi so kmalu narekovali gradnjo dodatnih kapacitet. Tako je leta 1890 nastala delniška družba Kopališko podjetje Piran, sestavljena iz skupine finančnikov piranske občine z načrtom, da zgradi večji hotel s kapaciteto 80 sob (120 ležišč), manjši hotel, stavbo za termalne kopeli s kapaciteto 48 kabin, več laboratorijev in rezervoarjev za shranjevanje slanice, konjušnico ter dvoje morskih kopališč. Od piranskih solin je delniška družba v ta namen po ugodni ceni kupila zemljišče s stavbami, vendar prvotnih načrtov niso v celoti uresničili. Kljub temu pa so leta 1891 zgradili novo stavbo za termalne kopali s 54 sobami za tujce in uredili dvoje morskih kopališč, in sicer za moške in ženske ločeno. To leto je Portorož obiskalo 355 turistov, nočitev pa je bilo kar 7000. Lahko bi jih bilo se več, vendar so morali zaradi pomanjkanja sob odklanjati goste. Uspehi zdravljenja so bili izjemni: kar 293 gostov je delno ali v celoti ozdravelo.

Krajevna delniška družba se je kmalu spremenila v pretežno nemško "Družbo za gradnjo in upravo hotelov, zdravilišč in kopališč v Portorožu".

Počasi pa so začeli v Portorož prihajati tudi prvi zdravi turisti, za katere sta bili posebej privlačni morski kopališči. Bili so od vsepovsod: iz istrskih mest, Dalmacije, Trsta, zalednih avstrijskih dežel in Italije. Kljub temu pa so bile problem nezadostne kapacitete, saj so ostala že začeta dela glavnega hotela nedokončana. Počasi so rastle vile avstroogrskih državnikov in oficirjev, turistični napredek v teh letih pa je povsem nepomemben. Do pravega vzpona Portoroža kot turističnega kraja je prišlo s prihodom novega, dvajsetega stoletja.

Leta 1902 so speljali tramvajsko zvezo med Piranom in Lucijo, dve leti pozneje pa še ozkotirno železnico. Tako je leta 1909 bilo 3222 gostov, od tega ena četrtina tujcev. Tega leta so bile dograjene mnoge vile in hoteli (hotel Riviera, hotel Frediem), poleg tega pa je bilo preurejeno tudi glavno kopališče in ni bilo vec ločeno na dva dela.

Piran

Največjega pomena za uveljavitev Portoroža pa pomeni v letih 1908 do 1912 dograjen hotel Palace, za Excelsiorjem v Benetkah tedaj najlepši in največji hotel na Jadranu. Ze otvoritev sama je pomenila družabni dogodek posebne vrste, saj se je je udeležila smetana avstrijskega dvorca. Habsburški Dunaj pa je vplival tudi na arhitektonsko in vsebinsko podobo hotelov nasploh.

Palace je bil zaradi svojega razkošja namenjen najbolj zahtevnim gostom. Zgradili so ga v zdraviliško-turistične namene. V svojem zadnjem delu je imel kabine z blatnimi kopelmi - terme, ki so bile z zaprtim hodnikom povezane s hotelom. Poleg hotela je bil zgrajen velik bazen z morsko vodo (slanico).

Portorož je bil takrat mondeno letovišče z nadvse pestro ponudbo. Pred I. svetovno vojno so zgradili tudi igralnico "San Lorenzo", več manjših hotelov in penzionov ter približno sto zasebnih in najemniškh vil.

K hitremu razvoju turizma je pripomogla tudi gradnja komunikacijskih objektov. Poleg omenjenega tramvaja je bila zgrajena tudi udobnejša cesta ob obali, prometne zveze po kopnem in morju so bile izboljšane. Omeniti moramo se uvedbo plina ter električnih luči in postavitev velikega betonskega pomola.

Delovale so kavarne, gostilne, gostišča, restavracije, zdraviliški dom, zobozdravnik, frizer, fotografi. Sama ponudba je bila takšna, da se je ne bi sramovali niti danes. Gosti so imeli možnost veslati, jadrati, jahati konje in osle, prirejali so športna tekmovanja: streljanje s puškami, regate, teke, kolesarske dirke, sabljanje; organizirane so bile razne kulturne in zabavne prireditve, kot so koncerti, plesi, zabave, dirke z oslički in konji, ribiška tekmovanja, serenade ob mesečini, praznik cvetja, teniški turnir, bitka s cvetjem na morju, modne revije...

Obisk je naraščal, tako da je bilo leta 1913 rekordnih 7250 gostov. Žal pa je vse to pretrgala vojna. Vzrok zanjo je znan, malokdo pa ve, da je bil prestolonaslednik Ferdinand pred odhodom v Sarajevo na petnajstdnevnem zdravljenju v Portorožu. V času avstrijske oblasti je bilo na področju turizma v Portorožu veliko narejenega.