Po razpadu avstro-ogrske vojske je Italija pridobila ozemlje slovenskega Primorja. Enote italijanske armade, ki niso naletele na nikakršen odpor, sprva niso zasedle samo Baško grapo do Petrovega Brda, pač pa so napredovale še dalje v Selško dolino. Po sklenitvi rapalske pogodbe dne, 12. 11. 1920, so se morale od tam umakniti skoraj do Petrovega Brda, to je na demarkacijsko črto, ki je bila določena v pogodbi.

Za italijanske vojake so začasno zgradili zasilne barake. Leta 1927 so začeli graditi vojaške poti (mulatiere) na vse strateško pomembne vrhove: Črno prst, Vrh Bače, Lajnar, Možic, Robarjev grič in Porezen. Poti so služile za prenos materiala z mulami.

Kmalu po letu 1930 so zgradili tovorni žičnici z Ave h Koucam in od tam na vrh Slatnika ter iz Hudajužne z dvema vmesnima postajama na vrh Porezna. Na Koucah so vojaki najprej spali po senikih, nato so zgradili kasarno s postajo žičnice.

Ko so dogradili poti in žičnice, so se Italijani takoj lotili gradnje vojašnic in bunkerjev na vseh omenjenih vrhovih. Leta 1934 so tudi v Podbrdu dogradili veliko vojašnico. V teh vojaških objektih je bil nastanjen 29. podsektor GAF = Guardia alla Frontiera (obmejna straža). Bilo je okrog 500 vojakov: 250 v Podbrdu, kjer je bilo poveljstvo, in približno toliko v gorskih vojašnicah. Vse vojašnice, razen na Črni prsti, so bile zasedene tudi pozimi.

Za karabinerje so takoj po vojni zgradili manjšo stavbo na Petrovem Brdu; v Podbrdu pa so jih vselili v zasilne prostore. Leta 1930 so zanje dogradili veliko kasarno pod železniško postajo.

V to kasarno so se vselili tudi policisti (kvestura), ki so bili do tedaj na železniški postaji. Na postaji so ostali le komisar in par policistov. V Podbrdu je bilo okrog 30 karabinerjev. Manjšo zgradbo so zgradili tudi na Vrhu Bače, in v njej je bilo nastanjeno osem karabinjerjev.

Fašisti (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale) so prišli v Podbrdo leta 1926. Vselili so se v kaplanijo. Bilo jih je okrog 20. Leta 1930 so se preselili na Petrovo Brdo v zgradbo, v kateri so bili tedaj karabinerji. V kaplaniji sta ostala le njihov oficir (stotnik Livier) in en fašist.

Poslopje železniške postaje so povečali, da so pridobili prostore za carino in železniško milico (6-7). Zadnja leta pred vojno so Italijani močno pospešili utrjevanje meje.

Bunkerje in podzemeljske rove so gradili po vseh okoliških vrhovih. Še posebno močno so utrdili tiste odseke meje, kjer je lažji dostop z druge strani: od Vrha Bače preko Možica do Lajnarja, okoli Petrovega Brda in na Robarjevem griču.

Na Vrhu Bače so več let vrtali v ogromno skalnato steno, v kateri naj bi v glavni rov namestili top, ki bi se premikal po tračnicah; iz notranjosti stene so zvrtali stranske rove z odprtinami za mitraljeze.

Vrh Možica in Lajnarja so vkopali masivna bunkerja iz litega železa, ki so ju dve leti, kot največjo vojaško tajnost, vlekli iz doline na vrhova. Na Lajnar so ga vlekli večinoma ponoči, vsako noč se je menjalo sto vojakov. Na Možic pa ga je vlekel poseben transporter z gosenicami. Vse bunkerje so med seboj in z vojašnicami povezali z vkopanim telefonskim kablom.

Po razpadu Italije so Nemci razorožili italijanske vojake v podbrški vojašnici in jih odpeljali v Nemčijo. Zaradi železnice, za Nemce tako pomembne prometne žile, pa so tu ostale močne nemške vojaške enote, ki so se vselile v financarski kasarni v Podbrdu in na Petrovem Brdu ter v prostore železniške postaje. V karabinjersko kasarno pa se je vselil gestapo. Kar kmalu pa so iz Nemčije pripeljali tudi tiste italijanske vojake, ki so obljubili zvestobo Mussolinijevi Savojski republiki in Nemčiji. Vselili so jih v karabinjersko kasarno, na železniško postajo ter v čuvajnice in bunkerje ob železniški progi. Imenovali so jih "bersaljeri", ne glede na prejšnji rod vojske. Tudi niso nosili tradicionalnih pernatih klobukov.

Italijanski vojaki, ki so bili po gorskih postojankah, so se ob kapitulaciji Italije in izognili Nemcem in odšli proti Furlaniji.

Utrdbe bodo ostale kot večen spomin na Italijane in na primitivno strategijo njihovih generalov, ki je slonela na izkušnjah prve svet. vojne.

Redki obmejni kamni nas bodo še dolgo spominjali na te krivične meje.