POROČILO O PORABI PROTIMIKROBNIH UČINKOVIN V SPLOŠNI BOLNIŠNICI CELJE ZA LETO 2000

Podatke o številu bolnišničnooskrbnih dni (BOD) nam je posredovala Plansko-analitična služba SBC, podatki o porabi protimikrobnih (v nadaljevanju PM) učinkovin pa so bili zbrani na osnovi podatkov bolnišnične lekarne. Pri tem so v poročilu zajeti samo pripravki za sistemsko zdravljenje okužb, kot jih opredeljuje anatomsko-terapevtsko-kemijska klasifikacija (ATC) v skupini J01, in ki smo jih v SBC uporabljali od leta 1995 do 2000 (tabela 1). Za izračun porabe zdravil smo uporabili metodologijo definirane dnevne doze (DDD), ki jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija. Po tej metodi porabo zdravil ugotavljamo s številom porabljenih DDD (DDD je dnevno določeni odmerek, ki je za vsako zdravilo določen na osnovi najpogostejšega dnevnega odmerka za odraslega človeka pri najpogostejši indikaciji) na 100 bolnišničnooskrbnih dni.

 Tabela1: Pripravki za sistemsko zdravljenje okužb (skupina J01) po ATC klasifikaciji. Zajete so samo učinkovine, ki so bile v uporabi v SBC od leta 1995 do 2000.

Podatke o porabi smo zbrali in obdelali tako, da smo za vsako posamezno leto izračunali porabo zdravil in porabo za posamezne podskupine skupine J01 za celotno bolnišnico. Rezultati so izraženi v relativnih vrednostih (poraba zdravil glede na celotno porabo) in absolutnih vrednostih (DDD na 100 BOD). Rezultate smo nato primerjali med posameznimi leti za obdobje od 1995 do 2000.

Slika 1: Število BOD v SB Celje za obdobje od 1995 do 2000 (kliknite na sliko za povečavo).

Slika 2: Prikaz celotne porabe protimikrobnih učinkovin v Splošni bolnišnici Celje za obdobje od leta 1995 do 2000 (kliknite na sliko za povečavo).

V Lekarni SBC so od 1. 1. do 31. 12. 2000 prejeli 2765 obrazcev. Slika 1 prikazuje število bolnišnično-oskrbnih dni. Kot je razvidno iz slike, se je v letu 2000 močno zmanjšalo in je doseglo celo najnižjo vrednost od leta 1995.

Iz slike 2 je razvidno, da se je celotna poraba protimikrobnih zdravil v SBC po uvedbi Obrazca za naročilo antibiotikov precej povečala v primerjavi z letom 1997 in je v lanskem letu dosegla najvišjo vrednost. To je predvsem posledica povečane porabe antibiotikov skupine C (betalaktamski antibiotiki, penicilini), ki je v letu 2000 ravno tako dosegla najvišjo vrednost v primerjavi s prejšnjimi leti (slika 3) in znaša 38,4 DDD/100BOD. Gre za PM-učinkovine, ki spadajo na listo A in jih torej zdravniki lahko predpisujejo brez omejitev. Povečanje porabe PM-učinkovin, ki so uvrščene na listo A, je bilo zaželeno in ob uvedbi obrazca tudi pričakovano. Tudi sicer so betalaktamski antibiotiki v SBC najbolj uporabljani, saj se njihov delež v letih od 1995 dalje giblje nad 40 % celotne porabe, v letu 1998 se je povzpel celo na 57% in je tudi v letu 2000 ostal skoraj nespremenjen (slika 4).

Slika 3: Primerjava porabe antibiotikov v DDD/100BOD za obdobje od 1995 do 2000 (kliknite na sliko za povečavo).

Druga najbolj uporabljana skupina PM-učinkovin v SBC, z deležem nad 20 %, je skupina D (drugi betalaktamski antibiotiki), med katerimi prevladujejo cefalosporini (skupina DA po ATC-klasifikaciji), ki predstavljajo skupaj kar 98,5-odstotni delež v tej skupini). Število DDD/100 BOD za to skupino se je v primerjavi z letom 1997 kar precej zmanjšalo (12,84 leta 1998; 11,39 leta 1999, 12,88 leta 2000), (slika 3), njihov relativni delež pa se je v primerjavi z letom 1997 zmanjšal s 34,5% na 18,7% leta 2000 (slika 4).

Slika 4. Poraba protimikrobnih učinkovin v Splošni bolnišnici Celje glede na delež posamezne skupine za obdobje od 1995 do 2000. Skupina Ostalo vključuje tetracikline (A), amfenikole (B) in sulfonamide in trimetoprim (E) (kliknite na sliko za povečavo).

Zanimiva je primerjava porabe cefalosporinov 1., 2., in 3. generacije (Slika 5).

Slika 5. Primerjava porabe cefalosporinov 1., 2. in 3. generacije za leta od 1995 do 2000 (kliknite na sliko za povečavo).

Kot je razvidno, se je po uvedbi Obrazca za naročilo antibiotikov povečala poraba cefalosporinov 1. generacije (2. generacije in je v lanskem letu dosegla najvišje vrednosti. Poraba cefalosporinov 3. generacije pa se je zmanjšala, vendar med leti 1999 in 2000 skoraj ni razlike.. V letu 2000 se je poraba cefalosporinov 1. generacije v primerjavi z letom 1999 povečala za 0,79 (4,10 DDD/100BOD leta 2000, 3,31 DDD/100BOD leta 1999), poraba cefalosporinov 2. generacije se je povečala za 0,73 DDD/100BOD, poraba cefalosporinov 3. generacije pa se je zmanjšala le malenkostno, za 0,09 DDD/100BOD (slika 5). Kot je prikazano na sliki 5, se poraba cefalosporinov 1. in 2. generacije od leta 1995 dalje postopoma povecuje in je v letu 2000 dosegla najvisje vrednosti. Poraba cefalosporinov 3. generacije pa se od leta 1995 postopoma zmanjšuje in je leta 2000 dosegla najnižjo vrednost. Predpisovanje cefalosporinov 3. generacije je namreč omejeno z obrazcem, medtem ko za cefalosporine 1. in 2. generacije ni nobenih omejitev.

Zanimiva je tudi primerjava porabe cefalosporinov znotraj posamezne generacije, ki je prikazana na slikah 6, 7 in 8. Prikazani so samo podatki za tiste cefalosporine, ki smo jih v obdobju od 1995 do 2000 uporabljali v Splošni bolnišnici Celje. Slika 6 prikazuje porabo cefalosporinov 1. generacije. Največja je poraba cefazolina. Poraba cefazolina se je še posebej povečala v letih 1998, 1999 in 2000, torej po uvedbi obrazca (0,50 DDD/100BOD leta 1995, 3,51 DDD/100BOD leta 2000). Poraba cefaklorja in cefadroksila je ostala skoraj nespremenjena, medtem ko se je poraba cefaleksina zmanjšala od 0,3DDD/100BOD leta 1995 na 0,06 DDD/100BOD v letu 1999, v letu 2000 pa se je ponovno povečala na 0,21 DDD/100BOD.

Slika 6. Primerjava porabe cefalosporinov 1. generacije za obdobje od leta od 1995 do 2000 (kliknite na sliko za povezavo.

Slika 7 prikazuje porabo cefalosporinov 2. generacije, od katerih se v Splošni bolnišnici Celje uporablja v glavnem cefuroksim v parenteralni in peroralni obliki. Cefoksitin in cefamandol pa se skorajda ne uporabljata. Podobno kot pri cefalosporinih 1. generacije, se je tudi pri cefalosporinih 2. generacije poraba po uvedbi obrazca precej povečala (slika 5).

Slika 7. Primerjava porabe cefalosporinov 2. generacije za obdobje od leta od 1995 do 2000 (kliknite na sliko za povečavo).

Slika 8 prikazuje porabo cefalosporinov 3. generacije. Kot je razvidno, se najbolj uporablja ceftriakson, ki je tudi edini cefalosporin 3. generacije, ki je uvrščen na listo A in ga zdravniki lahko prosto predpisujejo. Zato se njegova poraba tudi po uvedbi obrazca ostala visoka (4,69 DDD/100BOD leta 1995, 4,65 DDD/100BOD leta 1998 in 3.67 DDD/100BOD leta 2000). Vpliv uvedbe restrikcije predpisovanja protimikrobnih učinkovin pa je lepo viden pri ostalih predstavnikih cefalosporinov 3. generacije, katerih poraba se je po uvedbi obrazca zmanjšala. Izjema je le ceftazidim, katerega poraba se kljub omejitvam predpisovanja povečuje (0,36 DDD/100BOD leta 1998, 0,59 DDD/100BOD leta 1999 in 0,72 DDD/100BOD leta 2000).V letu 2000 se je povečala tudi poraba cefotaksima in sicer za 0,45 DDD/100BOD v primerjavi z letom 1999.

Slika 8. Primerjava porabe cefalosporinov 3. generacije za obdobje od leta od 1995 do 2000 (kliknite na sliko za povečavo).

Naslednji skupini po pogostnosti uporabe sta skupina M (kinolonske PM-učinkovine) in skupina F (makrolidni in piranozidni antibiotiki). Kot je razvidno iz slik 3 in 4, se je tudi v letu 2000 poraba obeh skupin absolutno in relativno povečala. Predvsem je opazno povečanje pri skupini M, ki gre predvsem na račun povečane porabe ciprofloksacina. Kljub temu, da je parenteralna oblika uvrščena na listo B, se je poraba v lanskem letu močno povečala (1,63 DDD/100BOD leta 1999, 2,64 DDD/100BOD leta 2000, Slika 9).

Slika9. Primerjava porabe peroralne in parenteralne oblike ciprofloksacina za obdobje od leta 1995 do 2000.

Poraba drugih protimikrobnih učinkovin (skupina X, glikopeptidni antibiotiki in derivati imidazola) se je v letu 2000 zmanjšala (za 6,5 % v primerjavi z letom 2000), ravno tako se je zmanšala poraba aminoglikozidnih antibiotikov (skupina G), tetraciklinov (skupina A) in amfenikolov (skupina B), medtem ko se je poraba sulfonamidov v kombinaciji s trimetoprimom (skupina E) nekoliko povečala (slika 3 in 4)

Zanimiva je tudi primerjava stroškovnih deležev za posamezno podskupino po ATC-klasifikaciji, ki jo prikazuje slika 9. Kot je razvidno, predstavljajo največji delež stroškov PM-učinkovine iz skupine D (cefalosporini, monobaktami in karbapenemi), katerih delež se je sicer v letu 1998 močno zmanjšal (s 63,1 % v letu 1995 na 39,1 % v letu 1998), v letu 2000 pa zopet povečal na 42,5%. Delež betalaktamskih antibiotikov (skupina C) se je leta 1998 povečal s 13,0 v letu 1995 na 25,43 %, leta 1999 se je zmanjšal na 21,14%, v letu 2000 pa se je še dodatno zmanjšal na 19,9%.

Slika 10. Stroškovni delež posameznih skupin za obdobje od 1995 do 1998. Skupina ostalo vključuje tetracikline (A), amfenikole (B), sulfonamide in trimetoprim (E) (kliknite na sliko za povečavo).

Deleži ostali skupin so se zmanjšali, izjema so le kinolonske protimikrobne učinkovine, katerih delež se je precej povečal v primerjavi z letom 1999.

V letu 1997 so PM-učinkovine predstavljale 34 % vseh sredstev, porabljenih za zdravila (pri tem so vštete tudi tiste PM-učinkovine, ki jih skupina J01 po ATC klasifikaciji ne vključuje, so pa vključene na listo A, B, C ali D), v letu 1998 pa se je delež zmanjšal na 27 %. Tudi v letu 1999 je delež porabljenih sredstev ostal pod 30% in je znašal 28,5%, v letu 2000 pa je dosegel najnižjo vrednost – 26,3%.

Poročilo pripravil:

mag. Franci Tratar, mag. farm.

Stran obnovljena 25.09.2001