undefined

ZDRAVJE IZ MORJA

Flišnata sestava tal severnojadranske obale ter konfiguracija s pravokotno vpadajoèimi reènimi pritoki so pogojevali nastajanje plitvin, ki jih je skozi stoletja èlovek preoblikoval v solinska polja. Domnevajo, da so bili prvi proizvajalci soli na tem obmoèju Rimljani.

Pobiranje soli v seèoveljskih solinah (druga polovica 19.stoletja)

Na severnem Jadranu so bile najvecje Seèoveljske soline. Že od 13.stoletja so Benediktinci samostana sv. Lovrenca zdravili s portoroškim solinskim blatom bolnike zaradi debelosti, vodenice, revmatizma, skofuloze in ran. Imeli so izdelan toèen seznam bolezni in potek zdravljenja. Lahko trdimo, da se je tedaj prièelo prvo organizirano zdravljenje z naravnimi faktorji iz portoroških solin po doloèeni metodologiji.

Prvi pisni zapisi o naèinu zdravljenja s portoroškim blatom segajo sicer ze v 13.stoletje, vendar je izredno zanimiv zapis škofa Tomassina iz leta 1650; "V okolici Pirana in Kopra so soline, v katerih sta zdravilno blato in zdravilna voda. Romarji, ki romajo na božjo pot v cerkev sv. Lovrenca, si z blatom mažejo bolne dele telesa, se nato sonèijo na toplem soncu in na koncu okopajo v solinski vodi. Ti romarji zdravijo na tak naèin revmatizem in kožne bolezni".(Kandler, 1879).

V èasu avstrijske nadvlade so v zalivu rož prièeli graditi vile, ki so imele prostore za oblaganje s solinskim blatom ter kopanje v kadeh s slanico ali morsko vodo. Leta 1891 so poleg predhodnika hotela Palace (v tem èasu najsodobnejši hotel v severnem Jadranu) zgradili še terapevtski del - stare Terme.

Tradicionalni naèin uporabe zdravilnih faktorjev iz solin pa se nadaljuje v modernejsih prostorih novih Term - Talasoterapije Portorož, Zdravilišèa Strunjan in Fizioterapije Maygut Portorož, ter še v nekaterih fizioterapijah po Sloveniji.

TURISTIÈNA ZGODOVINA PORTOROŽA

Ime Portorož izhaja iz imena Madonna delle Rose, ki se prviè omenja že v dvanajstem stoletju v zvezi z benediktinskim samostanom, ki je stal v bližini sedanjega hotela Metropol. Zgodovinski viri trdijo, da je prav zavetni zaliv Svetega Lovrenca (danes Portorož) privabljal ladjevja, da so tja pribežala pred neurji. Tako se je leta 1202 zateklo ladjevje beneškega doža Enrica Dandola.

Kot zdraviliški kraj, predhodnik pravega turizma, pa je Portorož postal znan že v trinajstem stoletju. Že takrat so namreè benediktinci iz samostana svetega Lovrenca zdravili nekatere bolezni z morsko vodo in z blatom iz bližnjih solin. K te vrste zdravljenju so se radi zatekali zlasti revmatiki in si, kot je v sedemnajstem stoletju zapisal škof Tomasini, "z blatom mazali bolne dele telesa, se sonèili in kopali v solinski vodi". Zanimiv je tudi podatek iz analov leta 1689, v katerih je omenjen praznik, ko so v portoroškem zalivu priredili veslaška in jadralna tekmovanja ter umetni ogenj.

Kljub temu pa Portorož kot naselje nima dolge preteklosti. Kot letoviški kraj je postopoma nastal šele v devetnajstem stoletju. Takrat so zdravilne lastnosti blatnih in slanih kopeli ponovno odkrili. Prvi bolniki so zaèeli prihajati neorganizirano, ze leta 1830 pa so postavili prvo zdraviliško zgradbo za zdravljenje avstro-ogrskih oficirjev - Vilo San Lorenzo - in prvo kopališèe, kljub temu pa je bil Portorož do leta 1885 - to je leto, ki ga štejemo za "uradni" zaèetek turizma - predvsem le izletniška toèka in je bil pomembnejši kot industrijski kraj. V kemièni tovarni (tam, kjer stoji danes hotel Palace), so namreè iz slanice pridobivali najrazliènejše surovine, pozneje pa le še grenko sol.

Vsekakor gre prav zdravilnim uèinkom morskega blata in slanice zasluga, da se je v kraju, ki je bil zaradi klimatskih razmer, prometne lege in morfoloških pogojev kot ustvarjen za poèitek in okrevanje, zaèel razvijati turizem. Najprej seveda v zdraviliški obliki.

Oèe zdravljenja s slanico je bil piranski zdravnik dr.Lugniani. Na njegovo pobudo je 1885 leta Družba Piranskih solin preuredila del ze omenjene kemiène tovarne v poskusno zdravilišèe z desetimi gostinskimi sobami in desetimi kadmi. Še istega leta je bilo izprièanih nekaj uspešnih ozdravitev revme s slanico. Zdravniku - kirurgu dr. Cirilu Salvettiju iz Mantove z revmo v kolenu in desnem komolcu so po tretji kopeli boleèine izginile, po peti kopeli in masiranju z blatom pa je bila dosežena popolna gibljivost (23.VI.1885); Augusto Apollonio iz Umaga po èetrti kopeli ni vec obèutil boleèin in se mu je revma popolnoma pozdravila (20.VIII.1885).

Povpraševanje je bilo veliko in prvi uspehi so kmalu narekovali gradnjo dodatnih kapacitet. Tako je leta 1890 nastala delniška družba Kopališko podjetje Piran, sestavljena iz skupine finanènikov piranske obèine z naèrtom, da zgradi veèji hotel s kapaciteto 80 sob (120 ležišè), manjši hotel, stavbo za termalne kopeli s kapaciteto 48 kabin, veè laboratorijev in rezervoarjev za shranjevanje slanice, konjušnico ter dvoje morskih kopališè. Od piranskih solin je delniška družba v ta namen po ugodni ceni kupila zemljišèe s stavbami, vendar prvotnih naèrtov niso v celoti uresnièili. Kljub temu pa so leta 1891 zgradili novo stavbo za termalne kopali s 54 sobami za tujce in uredili dvoje morskih kopališè, in sicer za moške in ženske loèeno. To leto je Portorož obiskalo 355 turistov, noèitev pa je bilo kar 7000. Lahko bi jih bilo se veè, vendar so morali zaradi pomanjkanja sob odklanjati goste. Uspehi zdravljenja so bili izjemni: kar 293 gostov je delno ali v celoti ozdravelo.

Krajevna delniška družba se je kmalu spremenila v pretežno nemško "Družbo za gradnjo in upravo hotelov, zdravilišè in kopališè v Portorožu".

Poèasi pa so zaèeli v Portorož prihajati tudi prvi zdravi turisti, za katere sta bili posebej privlaèni morski kopališèi. Bili so od vsepovsod: iz istrskih mest, Dalmacije, Trsta, zalednih avstrijskih dežel in Italije. Kljub temu pa so bile problem nezadostne kapacitete, saj so ostala že zaèeta dela glavnega hotela nedokonèana. Poèasi so rastle vile avstroogrskih državnikov in oficirjev, turistièni napredek v teh letih pa je povsem nepomemben. Do pravega vzpona Portoroža kot turistiènega kraja je prišlo s prihodom novega, dvajsetega stoletja.

Leta 1902 so speljali tramvajsko zvezo med Piranom in Lucijo, dve leti pozneje pa še ozkotirno železnico. Tako je leta 1909 bilo 3222 gostov, od tega ena èetrtina tujcev. Tega leta so bile dograjene mnoge vile in hoteli (hotel Riviera, hotel Frediem), poleg tega pa je bilo preurejeno tudi glavno kopališèe in ni bilo vec loèeno na dva dela.

Piran

Najveèjega pomena za uveljavitev Portoroža pa pomeni v letih 1908 do 1912 dograjen hotel Palace, za Excelsiorjem v Benetkah tedaj najlepši in najveèji hotel na Jadranu. Ze otvoritev sama je pomenila družabni dogodek posebne vrste, saj se je je udeležila smetana avstrijskega dvorca. Habsburški Dunaj pa je vplival tudi na arhitektonsko in vsebinsko podobo hotelov nasploh.

Palace je bil zaradi svojega razkošja namenjen najbolj zahtevnim gostom. Zgradili so ga v zdraviliško-turistiène namene. V svojem zadnjem delu je imel kabine z blatnimi kopelmi - terme, ki so bile z zaprtim hodnikom povezane s hotelom. Poleg hotela je bil zgrajen velik bazen z morsko vodo (slanico).

Portorož je bil takrat mondeno letovišèe z nadvse pestro ponudbo. Pred I. svetovno vojno so zgradili tudi igralnico "San Lorenzo", veè manjših hotelov in penzionov ter približno sto zasebnih in najemniškh vil.

K hitremu razvoju turizma je pripomogla tudi gradnja komunikacijskih objektov. Poleg omenjenega tramvaja je bila zgrajena tudi udobnejša cesta ob obali, prometne zveze po kopnem in morju so bile izboljšane. Omeniti moramo se uvedbo plina ter elektriènih luèi in postavitev velikega betonskega pomola.

Delovale so kavarne, gostilne, gostišèa, restavracije, zdraviliški dom, zobozdravnik, frizer, fotografi. Sama ponudba je bila takšna, da se je ne bi sramovali niti danes. Gosti so imeli možnost veslati, jadrati, jahati konje in osle, prirejali so športna tekmovanja: streljanje s puškami, regate, teke, kolesarske dirke, sabljanje; organizirane so bile razne kulturne in zabavne prireditve, kot so koncerti, plesi, zabave, dirke z oslièki in konji, ribiška tekmovanja, serenade ob meseèini, praznik cvetja, teniški turnir, bitka s cvetjem na morju, modne revije...

Obisk je narašèal, tako da je bilo leta 1913 rekordnih 7250 gostov. Žal pa je vse to pretrgala vojna. Vzrok zanjo je znan, malokdo pa ve, da je bil prestolonaslednik Ferdinand pred odhodom v Sarajevo na petnajstdnevnem zdravljenju v Portorožu. V èasu avstrijske oblasti je bilo na podroèju turizma v Portorožu veliko narejenega.