*Spodnji prispevek avtorice Maje Tomkiewicz-Vouk, dipl. ing. kem. teh.,
je
prišel na uredništvo Luninega neta in ga zaradi zanimivosti in
aktualnosti z
avtoričinim dovoljenjem objavljam tu.
Administrator
""Leta 1991 mi je sodelavec prinesel izvod revije Zdravje z besedami:
"Ti se
zanimaš za mleko. Preberi si članek v tej reviji."
V kratkem članku je
nek
zdravnik pisal, da so ugotovili, da se maščoba iz homogeniziranega
mleka
nabira na stene žil in da iz homogeniziranega mleka organizem ne more
izkoristiti kalcija. Članka si žal nisem fotokopirala, me je pa to ves
čas
preganjalo. Najprej sem mislila, da bo industrija prenehala s
homogeniziranjem mleka, pa ga je bilo celo vedno več. Potem pa sem se
spraševala, kaj se pravzaprav zgodi v mleku ob homogenizaciji, da se
tako
zelo spremeni, čeprav mu ni nič dodano in je samo podvrženo mehanski
obdelavi. Odgovor sem našla v Ullmannovi Enciklopediji tehnične kemije
v
poglavju o mleku in mlečnih izdelkih, ko sem lani iskala podatke o
kazeinu.
Od takrat čutim odgovornost in obvezo, da nekaj storim, da bi
zavarovala nič
hudega sluteče ljudi in predvsem otroke pred nevarnostjo, ki jim preti
zaradi pitja homogeniziranega mleka in da bi jim omogočila dostop do
nehomogeniziranega pasteriziranega mleka, ki pa je resnično vir
zdravja,
lahko prebavljivo in skoraj v popolnosti oskrbi organizem z vsemi
potrebnimi
vitamini, minerali, maščobami, beljakovinami, ogljikovimi hidrati in
mikroorganizmi mlečne mikroflore, katerih prisotnost v našem telesu je
nujna
za zdravje in odpornost proti okužbam.
Napisala sem članek o tem (namenjen za objavo v reviji Zdravje):
HOMOGENIZIRANO MLEKO - POČASNI UBIJALEC
Na svetovnem spletu mrgoli člankov, ki bolj ali manj utemeljeno svarijo
pred
uživanjem mleka. Tudi v naših občilih so vse pogostejši. Če upoštevamo,
da
je danes večini ljudi dostopno samo homogenizirano industrijsko
predelano
mleko, imajo popolnoma prav. S homogenizacijo se namreč mleko, ki je
sicer
najpopolnejše živilo, kar jih je narava ustvarila, spremeni v počasnega
ubijalca, ki maši žile. Nedopustno je, da danes nehomogeniziranega
mleka
skoraj ni več mogoče kupiti in da večina ljudi ne ve, da homogenizirano
mleko samo še po barvi spominja na naravno mleko. Tisočletja je bilo
mleko
vir zdravja za otroke in odrasle, danes pa ga je postopek, ki samo
preprečuje prehitro ločevanje maščobe, kar omogoča daljše roke trajanja
izdelkov, na varnost pa nima nobenega vpliva, spremenil v vir bolezni.
Kmalu zatem, ko je homogenizirano mleko v trgovinah izpodrinilo navadno
pasterizirano, so se pojavile alarmantne vesti o velikem porastu pojava
poapnenja žil ne samo pri odraslih, ampak tudi pri otrocih. Odziv
mlekarske
industrije na to je bila ponudba različnih vrst mleka z manjšo
vsebnostjo
maščobe, kar kaže na to, da so vedeli, da ima homogenizirana maščoba
drugačne lastnosti od nehomogenizirane. Prej smo poznali samo
polnomastno
mleko in krivdo za poapnenje žil so takrat pripisovali predvsem maslu.
Med
maslom in homogenizirano mlečno maščobo je precejšna podobnost. Pri
obeh z
mehanskim postopkom uničijo naravno proteinsko membrano, ki obdaja
maščobne
kroglice. Te membrane pa narava ni ustvarila brez tehtnega razloga in
prav
njeno uničenje ima usodne posledice za zdravje ljudi in predvsem otrok,
za
katere še vedno priporočajo pitje polnomastnega mleka. Majhnim otrokom
je
mleko glavna hrana in prve spremembe na ožilju zdravniki opažajo že pri
triletnikih.
Prav zaradi otrok želim dokazati in razložiti škodljivost
homogenizacije in
njeno nepotrebnost z vidika varnosti. Navajam prevod dela opisa
homogenizacije iz Ullmannove Enciklopedije tehnične kemije (3. izdaja)
v
poglavju o mleku in mlečnih proizvodih:
Če imajo maščobne kroglice v tekočih trajnih mlečnih izdelkih enako
disperzijsko stopnjo kot v svežem mleku, se hitro dvignejo in na
površini
tvorijo neprivlačne (grde) kompaktne sloje smetane ali maščobne
zamaške.
Maščobne kroglice zmanjšane na manj kot 2 mikrona pa se nasprotno le
zelo
počasi izločijo na površino, tako da se pri dovolj viskoznem izdelku ob
normalnih pogojih skladiščenja maščoba ne izloči.
Pri običajnih homogenizacijskih strojih se toplo mleko (oz.
koncentrirano
mleko ali smetana) s tribatno črpalko z veliko hitrostjo potiska skozi
ozko
režo. Pri tem nastale strižne sile maščobne kroglice raztegnejo po
dolžini,
da razpadejo na posamezne majhne kapljice, ki se še držijo skupaj
podobno
verižici biserov. Na posamezne maščobne kroglice razpadejo šele ob
izstopu
iz homogenizirne reže.
Zaradi homogenizacije se uničijo prvotne membrane maščobnih kroglic.
Istočasno pa se na novo nastale maščobne kroglice adsorbirajo
beljakovine
(predvsem kazein) in se tako emulzija z na novo formirano membrano
stabilizira.
Postopek je videti idealen. Mleku ni nič dodanega, nobenih
emulgatorjev.
Toda na maščobo, ki je bila prvotno zaščitena z naravno membrano iz cca
1/3
fosfatidov in 2/3 membranskih proteinov, ki je preprečevala trdnejšo
vezavo
kazeina z njo, se po homogenizaciji trdno adsorbira kazein. V naravnem
mleku
je kazein pretežno v obliki kazein-kalciumfosfatnih micel. Naš
organizem
novo nastale kombinacije (maščobe obdane s kazein-kalciumfosfatnimi
micelami) ne zna prebaviti, deloma jo izloči, deloma jo nalaga na stene
naših žil (od tod poapnenje). To tudi razlaga, zakaj organizem iz
homogeniziranega mleka ne more izkoristiti kalcija. Poleg tega stopi v
akcijo še encim ksantin-oksidaza, ki se nahaja v notranjosti maščobnih
kapljic. Ta encim je namenjen postopnemu razkroju proteinskega dela
membrane
maščobne kapljice, da nato organizem maščobo lahko uporabi. Ker te
membrane
po homogenizaciji več ni, ta encim ob nalaganju maščobe na stene žil,
le-te
poškoduje.
Homogenizirano mleko je torej ena najhujših prevar današnjega časa.
Spomnimo
se samo na napise na embalaži: naravno, sveže mleko. Matere ga dajejo
otrokom v dobri veri, da bodo dobili dovolj kalcija in beljakovin za
zdravo
rast, resnica pa je daleč od tega.
Vse homogenizirano mleko bi moralo imeti podobno kot cigarete na
embalaži
napisano opozorilo, da povzroča poapnenje žil. Predvsem pa bi moralo
biti v
trgovinah dovolj nehomogeniziranega pasteriziranega mleka, ki bi bilo
predelano čim bolj nežno, tako da bi v kar največji meri ohranilo
lastnosti
naravnega mleka.
Na pragu novega tisočletja bi morda lahko začeli razmišljati tudi o
novih
načinih predelave mleka. Nekoč so pri molži poskusili prvi curek iz
vsakega
vimena. Pri današnji napredni tehnologiji bi ne smelo biti pretežko
zasnovati naprave, ki bi dobro mleko ločila od slabega. Namesto
pasterizacije bi bile potem potrebne samo zelo učinkovite hladilne
naprave,
kar tudi ne bi smelo predstavljati problema za tretje tisočletje.
Naravno
mleko zdravih, naravno hranjenih živali je namreč po svoji komplicirani
in
do vseh potankosti premišljeni sestavi ena največjih mojstrovin narave.
Popolno in lahko prebavljivo živilo. Ker je tako komplicirano, ga vsak
naš
poseg samo osiromaši. Že samo s kuhanjem uničimo v njem prisotne mlečne
mikroorganizme, ki proizvajajo številne encime, med drugimi tudi encim
za
razgradnjo mlečnega sladkorja. Ti mikroorganizmi sestavljajo našo
črevesno
mikrofloro, če smo jih kot dojenčki dobili z maternim mlekom in nam jih
niso
uničili antibiotiki ob kakšnem zdravljenju. V nežno pasteriziranem
mleku je
še nekaj teh mikroorganizmov, ki poskrbijo za razgradnjo mlečnega
sladkorja
in katerih prisotnost v našem telesu nas varuje tudi pred bolezenskimi
mikroorganizmi.
Tega mleka, ki je resnično najboljše živilo za otroke, danes skoraj ni
mogoče kupiti. Vsepovsod se na policah kopičijo samo homogenizirani
izdelki.
Izgovori, da ni dovolj dokazov o njihovi škodljivosti na osnovi
epidemioloških študij, so pesek v oči. Ali mora res najprej zboleti na
milijone ljudi, da bi bila škodljivost dokazana. Nerazumljivo je, da
živilo,
ki ga ljudje in predvsem otroci uživajo vsakodnevno v večjih količinah,
ni
bilo pretestirano na podoben način kot zdravila. Že preprost poskus s
podganami, ko bi eno skupino hranili z nehomogeniziranim, drugo pa s
homogeniziranim mlekom, bi hitro in nedvoumno pokazal razliko. Na
osnovi
tega bi nato lahko zahtevali, da mlekarska industrija vsaj
pasterizirano
mleko preneha homogenizirati. Zakon, ki bi predpisoval predhodni
preizkus s
hranjenjem podgan za nova živila ali za nove tehnologije za predelavo
le-teh, pa bi nas gotovo obvaroval še pred številnimi civilizacijskimi
boleznimi. Ta primer je očiten dokaz, da samo kontrola mikroorganizmov
in
določenih posameznih nedovoljenih sestavin nikakor ne zagotavlja, da je
živilo zdravo in neškodljivo. Na naš organizem vpliva živilo kot celota
in
ta vpliv je potrebno preveriti preden pride na tržišče.
Maja Tomkiewicz-Vouk, dipl. ing. kem. teh.
Ljubljana, 26. 4. 2002""